Ptič

Pride dan, ko moraš potešiti malo tudi umetniško žilico, ker drugače se prikrade vate tisti zoprn občutek, da se nisi izpel pa bi se lahko. Kdo ve kdaj se zopet pojavi naslednja inspiracija, kako že gre tista naša: priložnost zamujena ne vrne se nobena. Svet bo medtem pač malo počakal, zunaj je po dolgem času zopet posijalo sonce in kratkotrajna burja je sicer naredila nekaj reda a se vseeno nisem mogel odlepiti na plano. Iz Belgije sem prinesel le dva nova rezkarja in pod noge mi je padel kos lesa, pa dajmo sem si rekel. Nastal je tale mali ptiček, mali pa zato, ker so pač rezkarji tisti ta mali, drugače uporabni za končna dela v suhem lesu na bonsajih.

Pa za spremljevalno figurico v bonsajski kompoziciji bo tudi uporaben. Dimenzije DxVxŠ, 90x60x25 mm,les mali jesen, še malo zakurjen in povoskan.

Noelanders Trophy XV

Minuli vikend 18. in 19. januarja je v Belgiji potekala tradicijonalna razstava bonsajev. To je ena od največjih in najpomembnejših razstav kar jih premoremo v Evropi in temu primeren je bil tudi nivo večine razstavljenih bonsajev, demonstracije priznanih umetnikov in seveda ni manjkalo niti prodajalcev, ki so ponujali v nakup vse kar spodoben bonsajist pri svojem delu potrebuje. Organizatorji so se zelo potrudili, celo preveč, saj so zaradi prostorske stiske, letos celo prepovedali fotografiranje razstavljenih dreves. Obiskovalci smo trumoma napolnili vse kotičke že takoj po odprtju razstave v soboto zjutraj in bonsajistična veselica se je lahko začela, tu pa tam smo na skrivaj obeležili kako drevo na mobilnik, saj smo bonsajisti že po naravi iznajdljivi ljudje. Naši fotoaparati so dobili svojo veljavo na štirih demonstracijah, ki so potekale hkrati na dveh odrih. Dneva sta minila v neskončnih debatah in zafrkancijah z starimi znanci, spoznal sem nekaj novih obrazov, obnovil in posodobil vse jezike, ki jih kolikortoliko obvladam in na koncu seveda končali z obljubami o ponovnih srečanjih.

Škouna

Nov vrtni element, ki je nastal pod mojimi rokami je dobil mesto pred vhodom v moj bonsaj vrt. Kraško ime za ta element je škouna, po slovensko bi bila to kotanja za vodo v kamnu, angleško water basin, japonsko chozubachi. Pa vseeno ti izrazi ne pomenijo isto kot po domače, čeprav je škouna naraven kraški pojav, le , da je v tem primeru vdolbina ali posoda, ki drži vodo vklesana v kamen, delo človeških rok. Zato bi se to lahko imenovalo tudi kako drugače a trenutno mi ne pade na misel kako drugo ime in si lahko najdete tudi svojega. Upam, da bom pridno skrbel, da bo škouna vedno polna z svežo vodo, tako bo prišla prav tudi živalim, mala vdolbina je za insekte, večja pa za vse ostale, sicer pa se bojo že same zmenile. Upam, da ne pride mimo kaj dosti večjega ali zelo žejnega kot kakšna mačka, ker vse skupaj drži le dobra dva litra vode. Dobra stran vsega tega je, da je to najbolj enostavno pokazati z fotografijo. Inspiracija prihaja seveda iz domačega kraja. Spodaj je nekaj vrhunskih primerkov, ki jih je izoblikovala mati Narava, na vrhu pa moj skromni poskus.

od zgoraj

detalj z vodo

mala in velika vdolbina

prednja stran

paglavca

kanjon

pahljača

srček

Črni

Japonski črni bor prvi, ki je našel pot v moj vrt. Kar nekaj časa je porabil za aklimatizacijo, med tem je bil presajen v malo večjo posodo, ker so bile korenine v obupnem stanju je verjetno izgubil dve pomembni veji. Sledila je bitka za preživetje in po nekaj letih skrbnih posegov si je končno opomogel. Lani je sledilo vršičkanje novih poganjkov in na vrsto je prišlo žičenje in oblikovanje nove strukture. Vrh in zgornje veje bojo rabile še kar nekaj časa, da bojo ulovile spodnjo vejo, a kot kaže je najhujše vendarle za njim.

Po presajanju, ko je ena veja zadaj že propadla

nova struktura

Klek

Ko sredi zime ščije dež se držimo notri, natančneje v hiški, vzamemo v roke bonsaj in se lotimo dela. Klek je prišel v moj vrt že davno, saj veste v obdobju največjega eksperimentiranja, ko znosiš domov vse kar ima vsaj malo potencijala, da bo nekoč postalo spodoben bonsaj. Dosti takih palčk je našlo pot nazaj v naravo ali na vrt. Nekatere so pa ostale nekako v zadnjem planu, sedaj po krepkih letih, so počasi pridobile vsaj nekaj patine in korak naprej se lahko začne. Ko pogledam staro fotko,ki sem jo po nekaj mukah vendarle našel, se osnovna ideja niti ni veliko spremenila in z tedanjo tehniko in znanjem je bil to kar soliden dosežek. Uporabljena je bila elektičarska bakrena žica kar skupaj z izolacijo, vsaj rjava barva je nemoteča. Ja tako je pač bilo na začetku, ko ni bilo interneta in je bil edini človek, za katerega sem vedel,  ki se je resno ukvarjal z bonsaji in imel celo svojo prodajalno bonsajev, Alfredo iz Trsta. In tam sem praktično začel, vpijati osnove, nabavljati orodje, posode in počasi napredovati. Sedaj  je seveda vse drugače, žar, ki me žene naprej je pa le ostal enako močan kot na začetku in to je neglede na "rezultate", vendarle najbolj pomembno.
Kleki niso ravno najbolj pogost materijal za vzgojo v bonsaj, malo so muhasti, zelo radi se zvijajo še raje pa cepijo kjer starejše veje izraščajo ena od druge, zato je zelo pomembno pravilno žičenje, da se izognemo poškodbam. Mladi poganjki se radi obračajo v vse smeri, ožičiti je treba tudi najmanjše poganjke, da dobimo kolikor toliko spodobno obliko. Rezultat celodnevne akcije je tu, drevo v stilu mati/hči ali oče/sin ali še drugi dve možni kombinaciji na to varijanto, kakor komu ljubše. Še spodobna nova posoda ob naslednjem presajanju in ena od etap bo zaključena, potem pa seveda naprej do nikolikonca...

bilo je nekoč...še v prejšnjem tisočletju

danes

prva leva veja

drugi vrh

glavni vrh

pogled od zgoraj

zunaj pa še vedno ščije