Orodje

Ker orodje, ki ga že uporabljam ne služi vedno dobro svojemu namenu, sem se odločil izdelati nekaj lastnih primerkov. Vse je še v fazi preverjanja, ampak za enkrat kaže dobro. Vsak dan se kaj novega naučimo.

Vtisi po Ebi&Esi

Za nami je vikend, ki ga bo težko ponoviti. Konvencije zahtevajo obilo truda in požrtvovalnosti ter dobre volje od vseh  vpletenih, ki smo ta dogodek pripravljali. Prepričan sem, da nam je v celoti  uspelo. Ni manjkalo niti dramatičnih trenutkov, pogojenih z preveliko dozo ega nekaterih mojstrov, ampak tako pač je, tudi bonsajisti smo nenazadnje le ljudje. Dokler bodo drevesa ostajala v prvem planu in bo vse okoli njih pač le del folklore, smo na dobri poti. Naučili smo se nekaj novega in upam, da bomo to znali ceniti in uporabiti za naslednje korake na naši bonsajistični poti. Upam, da se je nekaj novega naučilo tudi vodstvo Eba, predvsem kar se tiče tekmovanja novih talentov, sicer se zna zgoditi, da na tem segmentu izgubimo verodostojnost. Bolj kot tekmovalnosti za vsako ceno, bo v bodoče potrebno delati na sodelovanju in promociji kulture na višjem nivoju. Res je večina Evrope že popredalčkana z različnimi klani, ki zagovarjajo strogo svoja prepričanja in to se seveda med ljudmi čuti. Prej ali slej se bo verjetno to zgodilo tudi pri nas, če se temu ne bomo znali oziroma hoteli upreti. Konec koncev so društva in zveza namenjena povezovanju in izmenjevanju izkušenj.

Hvala vsem kolegicam in kolegom bonsajistom za sodelovanje v tem enkratnem podvigu. Lepo se je počutiti kot del neke celote, ki zmore take podvige!

EBA&ESA konvencija 2012

Nekaj sobotnih utrinkov

Bliža se največji bonsajistični dogodek v zgodovini Slovenije. Zaključna dela potekajo z polno paro. Vidimo se torej naslednji vikend!

Arco 2012

Bonsajistični vikend v Arcu je vedno dogodek zase. Letos brez velikih demonstratorjev, a z veliko boljšimi drevesi na sami razstavi. Veliko ponudnikov, malo kupcev. Smo pa vsaj razmeroma poceni pasli firbce.

Nazaj

Nazaj, naprej mogoče, kakorkoli že, letni časi se vseeno odvijajo po svojem načrtu, mi jih pa poskušamo loviti po svojih najboljših močeh.  Mogoče bolj lovim samega sebe, pa mi vedno ne uspeva najbolje. Končno mi je uspelo najti nekaj časa, da tudi tule nekaj napišem. Pomlad je v polnem teku. Nekaj bonsajev mi vseeno ni uspelo presaditi, nekaj jih je ostalo zakopanih na gmajni, ampak tako je že nekaj časa, pač stvari , ki jih moram vzeti v zakup. Pravzaprav nisem uspel napraviti niti kake spodobne fotke, a vseeno tule je ena za pokušino. Moja najljubša vrsta med tujimi listavci.  Japonska kutina čaka na toplejše vreme in sonce, da bo razprla svoje cvetoče popke.

Beli bor

Za konec leta nekaj pomirjujočega. Posvetil se bom Japonskemu belemu boru, ki je pot v moj vrt našel prejšnjo pomlad. Skoraj celo leto je lepo pridno počival in se privajal na novo podnebje. Zmerno gnojenje in zalivanje sta ga ohranila v dobri kondiciji. Sedaj pa lepo počasi sledi najprej čiščenje, nato žičenje in postavljanje vej na svoje mesto. Na pomlad sledi presajanje, še prej pa iskanje primerne posode, mogoče bo pa kar ostal  v isti. Za srečo, ga je obiskala še pikapolonica. Še en namig, da mogoče letos zima, vsaj v naših krajih, še ne misli povsem resno. Pa srečno!