Beli bor

Za konec leta nekaj pomirjujočega. Posvetil se bom Japonskemu belemu boru, ki je pot v moj vrt našel prejšnjo pomlad. Skoraj celo leto je lepo pridno počival in se privajal na novo podnebje. Zmerno gnojenje in zalivanje sta ga ohranila v dobri kondiciji. Sedaj pa lepo počasi sledi najprej čiščenje, nato žičenje in postavljanje vej na svoje mesto. Na pomlad sledi presajanje, še prej pa iskanje primerne posode, mogoče bo pa kar ostal  v isti. Za srečo, ga je obiskala še pikapolonica. Še en namig, da mogoče letos zima, vsaj v naših krajih, še ne misli povsem resno. Pa srečno!

Trizobi javor

Trizobi javor (acer buergerianum) je našel pot v moj vrt pred štirimi leti. Mogočno deblo z veliko pretankimi vejami ni zgledalo kaj dosti prepričljivo, zato je sledilo predvsem delo na debeljenju primarnih vej in postavljanju osnovne silhuete. V štirih sezonah je kar lepo napredoval, z sedanjo fazo sem kar zadovoljen. Najnižje veje pa bodo morale še malo v fitnes.

Dren

marec 2006

november 2011

Postaja vedno hladneje in dela na prostem, se počasi končujejo. Pa gremo pogledat malo noter, sem si rekel in vzel s seboj še tale manjši rumeni dren (cornus mas), ki je kar klical po nadaljevanju svoje bonsajske poti. Pravzaprav ga imam že kar dolgo, izkopan je bil že leta 2005. Potem sem pa vadil na njem oblikovanje v bonsaj, brez uporabe žice. Medtem so se novi poganjki pridno debelili, nekaj jih je šlo stran in stare rane se počasi zapirajo. Prišel je čas, da navijemo aluminijasto žico, pa je šlo, korak bliže k novi obliki. Sedaj lepo na zimovanje, na pomlad pa mogoče, če bo priden, dobi še svojo prvo bonsajsko posodo.

Back to school

Pa sem nazaj. Čez vikend smo se stari znanci zopet srečali. Prišel je čas, za nadgrajevanje znanja o bonsajih. Tokrat povsem konkretna tema, bori, bori in še enkrat bori. Enrico Savini je pripravil zanimiv teoretični uvod v materijo, nadaljevali pa smo na svojih primerkih. Dva dni miru in spokojnosti pred ponorelim svetom, sta se  prav prilegla, a smo se vmes seveda tudi zabavali, kot se za stare mačke spodobi.

Konec prvega letnika

V soboto in nedeljo je potekal še zadnji tretji del, prvega letnika šole Progetto futuro. Gostitelj Raje je poskrbel, da je vse potekalo kot po maslu, oziroma olju. Znanje sta razdajala Enrico in pa Tomy. Cilj teme je bil žičenje,žičenje in pa seveda žičenje. S seboj sem prinesel manjši primerek kitajskega brina sorte itoigawa, dobro razvejanega z zrelimi iglicami, ki je potreboval natančno, detaljno, postavitev. Se pravi veliko navijanja vseh mogočih dimenzij žice. Koncentacija, zbranost in potrpežljivost te ob takem delu popeljejo do neke vrste mirnosti, ki je ni mogoče opisati z besedami. Kar naenkrat se je vse končalo, poslovili smo se kot stari prijatelji in kruti vsakdanjik nas je zopet sprejel medse. Oborožen z svežimi navdihi bo seveda lažje, upam.

Azaleja

Azaleja se je okrasila z cvetovi

Arco 2011/2

Takashi Iura

končni izdelek

spremljevalna rastlina

nenavaden suiseki

v pogovoru z Alessandrom iz Barbazza Bonsai

Še nekaj fotk z razstave

Arco 2011

V nedeljo sem v prijetni družbi skočil do Arca kjer je bila razstava bonsajev. To je bil neke vrste hitrostni podvig, ala prišel, videl, ..., ujel demo japonca Iure in bitko bonsajističnih mojstrov. Na hitro pozdravil kolege, pregledal ponudbo prodajalcev in že je bilo vsega konec. Uspelo mi je narediti nekaj fotk in to je to.

Denisov vrtni bor

Prvo oblikovanje bora je mimo, sedaj že lepo odganja, malo sem ga tudi nahranil, da bo imel več moči. Nastal je nekakšen kompromis med bonsajem in vrtnim drevesom, vsaj glede proporcev. Sprva je bil namreč namenjen za vrtno drevo, sedanja usoda ga čaka v loncu, mogoče bo kakšen dan nastal iz njega spodoben bonsaj. Upam, da je Denis z njim zadovoljen, seveda bo potrebno na njem še veliko dela, so far so good.

Japonska kutina

nežni popek

skuštrana lepotica

popolni cvet

Kutina je v moji oskrbi tretje leto. Všeč mi je zaradi prelepega lubja, ki se vsako leto v zanimivih kosih podobnih platanam, lupi z njenega debla. Letos je bila presajena v novo posodo, v bistvu je ista kot prejšnja le, da je številko manjša. Letos me je še posebno razveselila saj je odkar je pri meni, prvič zacvetela, število cvetov je skromno pa vendar, nekje je treba začeti. Lepo je pognala nove brste in upam, da se je že dobro prilagodila na Kraške razmere. Lepo bi bilo če bi prišel mimo še kak krilati opraševalec in mi na jesen podaril kak lep plod. Ravno z tem razlogom ji nisem kaj dosti oblikoval vej in jih krajšal, v jeseni pa bo vendarle morala na urejanje.

Bor

Ni lepšega kot sedeti pod veličastnim drevesom in zreti v njegovo krošnjo in opazovati kako svetloba prodira skozi njegove veje, vse do mene. Hrapavo deblo, ki se z vejami razširja na vse strani vse do nežnih iglic. Ja drevesa imajo poseben čar, čeprav so lahko tako majhna, da pod njihovo krošnjo vtakneš samo svojo glavo in mali fotkič, a imajo v sebi nekaj velikega. Rad sem del nekaj večjega, nekaj kar se ne da opisati, povedati, moraš se pač  prepustiti svojim občutkom. Nadaljevanje sledi iz kakega drugega zornega kota.

Še nekaj fotk

Šola

Končno čas za nekaj prave akcije! Učimo se vse življenje, korak za korakom, počasi kot se za bonsajizem spodobi. Vikend paket šole Progetto Futuro je potekal v prijetnem vzdušju. Raje se je zopet izkazal kot odličen gostitelj, tako, da smo se lahko do potankosti predali delu na bodočih bonsajih. Ivo in Mauro sta dala vse od sebe, skratka ena sama uživancija. Čeprav sem zadnje čase izgubil malo pristne volje za nadaljno bonsajsko pot, je prišel pospešek ravno v pravšnjem času. Sicer stara modrost pravi, da ko nekaj zares potrebuješ tudi pride. Delal sem na japonskem črnem boru (kuromatso) manjše dimenzije. Klasična japonska priprava materijala je bila dobra podlaga za naslednji korak, prvo konkretno stiliziranje. Z rezultatom sem zelo zadovoljen, sedaj bo sledilo počasno piljenje bodoče forme.

Pokrajina

Stari rek pravi: "vrt se dela pozimi". Mišljeno je načrtovanje, zbiranje materijala, priprave, da imaš potem spomladi, ko se nekoliko otopli vse pri roki za delo. No ja, vse lepo in prav, štartam vedno dobro, samo potem me po poti vedno zmanjka. Želje na eni in kruta realnost na drugi strani. Mala študija neke postavitve na sliki zgoraj bo upam nekoč dočakala realno postavitev nekje na mojem vrtu. Pravo garanje seveda šele pride.