nedelja, 26. december 2010

Mizica


Končno mi je uspelo narediti svojo mizico za razstavljanje bonsajev. Les je smrekov, poceni, lahek, lepo se obdeluje, priročen, pa pobarvati ga je mogoče v vsak odtenek. Ni prestižen, obstojen, (nekateri so tudi precej strupeni), kot kakšen tropski les. Izkoristiti se da tudi domače vire, da  ne bomo ostali brez tropskega pragozda. Upam, da mi uspe narediti še kakšno, z kakšnim drugim domačim lesom.

petek, 24. december 2010

SREČNO

Pa je leto naokrog, skoraj ali pa že, odvisno kaj vzameš kot izhodišče. Osebno mi zapovedani prazniki ne pomenijo kaj veliko, ker se ponavadi ne ujamejo z mojimi. Raje imam vsakodnevne  male praznike. Iskanje smisla v običajnih stvareh, nikomur na očeh. To ni enostavno početje, glede na vsesplošne zahodne norme s katerimi nas povsod bombardirajo. Ampak taka je moja narava, mogoče sem zgrešil vsaj poloblo naše drage zemlje, če  že ne čas v katerem živimo. Največ mi pomeni, da sem na pravi poti, svoji, to mi daje notranje zadovoljstvo in moč za spopadanje z novimi izivi. Spoznanje, ki je neprecenljivo, nemerljivo, večni princip, tako enostavno a tako nedosegljivo. Zakaj ljudje sploh kompliciramo? 
Hvala vsem, ki me razumejo in mi stojijo ob strani.
Vsem želim uspešno iskanje svoje poti, pa kakršnakoli že je!

torek, 30. november 2010

Prvi sneg



Bonsaji v snežnem trenutku ujeti na mojem borjaču

Pa je tu , nepričakovano, pričakovano, predvsem nenavadno obilno, prezgodaj. Mogoče. Pa saj sneg pada že od nekdaj, ampak zakaj ima tisti prvi v sezoni tak poseben magičen učinek in nas zmeraj "preseneti" kao. Kakorkoli vselej je lepo uživati trenutek sedanjosti. Kadar sneg pada pač pada, pa četudi prezgodaj, čas je itak relativen, uživajmo sedaj, ker se lanskega snega nima smisla spominjati, naslednje leto pa kdove, mogoče ga ne bo. Mogoče si ga je dobro le zapomniti kako izgleda za vsak slučaj. Dobro, da lahko trenutke zabeležimo, dandanes neposredno v sliki, škljocneš pa je, trenutek na ekranu foto papirju, kjerkoli. Kaj pa trenutki spravljeni v naših glavah, tok trenutkov iz katerega nastane velika reka in večja kot je težje je razločiti vsako kapljico posebej. Vsake toliko se je dobro razstaviti na prafaktorje da vidiš kam te tok nese.
Tišina, ki nastane pri padanju snega je kot nalašč zato, samo prepustiti se ji je treba.

sreda, 10. november 2010

Tisa



Tole tiso naj bi obdelal na zadnji klubski delavnici v Radečah, a nekako nisem našel prave volje, malo so me preganjali tudi virusi. Moj manitou je bil zaprt v kletki (krokar) in ni hotel ven, ko sem to ugotovil je bil dan že mimo, pa nič zato vseeno sem se imel fanj. Pa je le prišel tudi njen čas in moj seveda, nekako sva se uskladila in rezultat prvega oblikovanja je tukaj. Gre za običajno sadiko tise iz drevesnice, ala "low budget tree". Pritegnila me je razvejanost korenin in dovolj vej v spodnjem delu debla. Letos pomladi sem jo iz neugledne prsti presadil v bolj propusten substrat. Ker je imela ob presajanju dovolj razvito koreninsko grudo in sem jo pustil potem na miru ter seveda vmes gnojil, je bila pripravljena na preoblikovanje. Za osnovno oblikovanje se je našlo dovolj vej, le za oblikovanje vrha jih je malo zmanjkalo, pa nič zato, upam ,da bojo na pomlad pognale nove. Nastalo je manjše drevo višine 28cm. To je to, zimo bo pa preživela v kontroliranih razmerah, predvsem če bo hudo pritisnil mraz.

torek, 19. oktober 2010

Jesensko čiščenje



Dež in burja sta me pregnala na toplo, pa sem se vrgel na čiščenje, zunanje, notranje. Nabiranje novih moči, za nove podvige.

sreda, 06. oktober 2010

Šola











Drugi in tretji oktober sem preživel v šoli. Prvi letnik šole Progetto futuro se je zgodil v sodelovanju s Toro. Raje se je izkazal kot odličen gostitelj, vse je potekalo v odličnem vzdušju. Ivo in njegov pomočnik Mauro sta se maksimalno potrudila. Če je kje zaškripalo, pa sem z veseljem priskočil z direktnim prevodom iz italijanščine. To je v bistvu moja prva prava šola, do sedaj sem obiskoval le delavnice, demonstracije, ki so sicer koristne ampak, če se hočeš nekaj zares naučiti je to prava pot in vsekakor ceneje kot oditi za nekaj časa na Japonsko. Delali smo vsak na svojem drevesu, svoj projekt, projekt za prihodnost. Znanja ni nikoli dovolj, to kar sem trenutno potreboval, da se premaknem naprej, sem dobil. Veselim se že naslednjega srečanja, medtem pa bom seveda delal domačo nalogo.

sobota, 25. september 2010

Hiška




Poletje je delavno, preveša se že proti jeseni, čas pritiska. Zaenkrat gre vse po načrtu, hiška počasi raste. Namenjena bo bonsajem, kot delavnica, shramba za posode, substrat in ostale stvari tako, da bo vse na enem mestu. Drugo leto sledi urejanje okolice, v načrtu je bonsajski vrt, so far so good.

četrtek, 26. avgust 2010

Mamut


Pa sem nazaj. Zgodi se, da se kolega (Hvala, David), odloči zgraditi garažo, a glej ga zlomka napoti mu je zgoraj imenovani kitajski brin. Edina logična posledica je preseliti brin na novo lokacijo, v posodi seveda. Posoda (beri zaboj) je zgodba zase, pobrala mi je dobro uro, na srečo sem imel sestavine pri roki, porabil sem tri štirimetrske deske, velika je meter X 70 centimetrov. Seveda sem jo pripravil že prej, malo se mi je zdela velika, ampak..... Danes je bil dan D. Najprej je sledilo grobo obrezovanje vej, saj je v premeru krošnja merila skoraj tri metre. Iz zemlje smo ga spravili z rovokopačem (Hvala, Matjaž!), nato je sledilo nalaganje na "pickup", doma raztovarjanje, potreben je bil viličar(Hvala, Aleksander!); in še enkrat sem ga moral obesiti in še malo porezati korenine, ker ni hotel v zaboj. Nato je sledila obloga iz stiroporja, ker bo zimo verjetno moral preživeti zunaj. Nato nasuvanje drenaže in substrata in končno spust v novo domovanje. Vse skupaj se je zavleklo pozno v večer. Upam, da mu bo novi domek všeč in da se bo prijel, čeprav sedaj ni bil ravno pravšnji čas za ga vleči iz zemlje, sicer bi pa končal kot sestavina za kompost. Mater že dolgo nisem bil tako crknjen, ampak vsako tele ima svoje veselje. Kdove zakaj me folk tak čudn gleda, mah. Sedaj pa vse skupaj prepustimo času. Za kaj podkurit ali pa za kompost bo pa še zmeraj dober, tudi če sem se vmes malo namatral.

četrtek, 17. junij 2010

Po EBA













Konvencija je mimo. Potreboval sem nekaj časa, da malo uredim misli in poskušam dati bolj objektivno oceno vsega skupaj. Na splošno sem zadovoljen, predvsem z pridobljenimi novimi izkušnjami. Spoznal sem nove ljudi, nekatere z raznih blogov videl v živo, užival v pogovorih, štiri dni preživel z Rajetom in Tomažem, ki smo tam vztrajali od začetka pa do konca. Zabavno je bilo z celotno posadko našega kluba. Mislim, da je med nami dobra kemija in upam, da bo tako tudi dolgo ostalo. Razstava je bila pripravljena vrhunsko, predvsem sama postavitev, drevesa odlična, mogoče jih samo ene par ni bilo na vrhunskem nivoju. Pri vsem ostalem pa se Švicarji pač niso izkazali. Na tekmovanju za novega talenta nisem zmagal. Izžrebal sem drevo, ki mi ni nudilo praktično nobenih možnosti, a mi je nekako uspelo iz njega iztisniti najboljše, vsekakor nova izkušnja. Smo pa Slovenci dobili konvencijo EBA 2112, tako, da bomo čez dve leti gostili najboljše bonsaje iz cele Evrope, kar je lepa spodbuda za nadalnje delo. Posebej sem vesel, da je Raje prejel prvo nagrado med uvoženimi drevesi. Dobro delo na pravi poti se zmeraj obrestuje. Skratka imel sem se odlično, hvala vsem za družbo in dobre misli!

sreda, 09. junij 2010

Pred EBA



Jutri se delegacija Slovenskega bonsaj kluba odpravlja v Švico. Kam točno? V Zurich na Evropsko bonsaj konvencijo, kjer bomo sodelovali na razstavi, vložili kandidaturo za EBA konvencijo 2112 v Sloveniji, sam pa bom tekmoval na izboru za novega talenta 2010.
Medtem pa beli japonski bor, ki sem ga oblikoval lani jeseni na delavnici v Tržiču, veselo odganja kljub poku, ki se ga je slišalo pri krivljenju debla, odmrla je samo manjša vejica v sredini krošnje.
Upam, da bom imel obilo sreče tudi z drevesom v Švici!

torek, 08. junij 2010

Cvet


Azaleja je zacvetela. Prvi cvet sem ujel v objektiv pred par dnevi. Ugibanja o tem kakšne barve so cvetovi je tako konec, lep odtenek žive temnejše barve je lep kontrast nežni svetli barvi novih poganjkov, poživljajoče.

sobota, 15. maj 2010

Razstava



Malenkost zamujam z pisanjem o mednarodni razstavi bonsajev v Monsu. Preveč dela? Mogoče, predvsem pa preveč neodložljvih opravkov na kupu, včasih pač zagusti. Po drugi strani je bilo pa več časa za zbiranje raznih odzivov, komentarjev. Evforija je nekako mimo, realno gledano, sem še vedno mnenja, da je bila razstava vrhunska. Mogoče zato, ker sem na razstavi sodeloval prvič, ne samo z dvemi drevesi v konkurenci, ampak sem veliko dela in truda vložil v samo pripravo razstave. Na samem mestu sem postavil manjši vrt v zen slogu, kot dodatek. Potem se je izkazalo, da tudi v realnem svetu imamo bonsaje pač nekje postavljene, logična posledica je, da vsak bonsajist potrebuje svoj vrt in tako bonsaji postanejo sestavni del nekega širšega koncepta, čeprav so bili na razstavi seveda v prvem planu. Zaradi tega so razstave tudi pomembne, tam je vse usmerjeno v drevo samo in se najlažje opazi dobre in slabe strani drevesa samega. Poučno, seveda. Savinijev komentar mojega ruja je samo potrdil kar sem že vedel, da je potrebno še izboljšati mrtvi les predvsem detalje. Na žalost mi časovno tega do sedaj ni uspelo izpeljati, ampak trenutno stanje je tako. Lepo je, da ti nekdo to kar misli pove naravnost. Vedno se lahko nečesa naučimo tudi, če tega ravno ne pričakujemo. Bonsajizem smo ljudje, kar se je lepo videlo na razstavi, navdušenje med obiskovalci in zadovoljni odzivi med razstavljalci, smo skupaj ustvarili odlično vzdušje. Kot je Tomaž rekel: samo skupaj smo močni. Sodelovanje, vsekakor. Seveda gre ob tej priložnosti zahvala Vsem, ki ste mi kakorkoli na tej poti pomagali. Hvala!

četrtek, 06. maj 2010

Priprave na razstavo




Priprave na mednarodno razstavo bonsajev, ki jo organizira naš Slovenski bonsaj klub v kongresnem centru hotela Mons, se bližajo koncu. Jutri nas čaka postavljanje prizorišča, v soboto pa gre zares. Danes sem postoril še zadnja dela, predvsem na drevesih in spremljevalnih rastlinah. Tudi mini japonski vrt, ki ga bom postavil na prizorišču že čaka. Dela je veliko, časa pa zmeraj primanjkuje, predvsem če pridejo vmes nepričakovani dogodki, a saj bo. Nekaj detajlov za pokušino je na zgornjih slikah. Vabljeni! Se vidimo v Monsu.

torek, 20. april 2010

Trenutek


Vse teče, vse se spreminja. Staro življenje se umika novemu, neskončni cikel teče svojo pot. Danes sem ujel v objektiv trenutek preobrazbe. Tudi zato so mi beli gabri všeč, vse na enem drevesu, listi iz lanskega leta, ki so varovali speče brste čez zimo počasi prepuščajo prostor novim. Previdno se poslavljajo, z vsakim pišem, z vsako dežno kapljo jih je manj. Novo življenje se prebuja, nova moč prihaja, tudi vame. Hvaležen sem drevesu, da mi dovoli, da lahko črpam navdih iz njegove izkušnje. Velike besede včasih niso potrebne, dovolj je ujeti trenutek resnice, da nas spravi v pravi pogon.

ponedeljek, 29. marec 2010

Gora


Presajanje se počasi končuje, sedaj pride na vrsto dokumentiranje opravljenega dela in tudi kakšno fotko je dobro narediti, da se lahko potem v miru stvari malo analizira. Nekoč sem dobil zanimivo idejo, ki je najprej končala na koščku nekega papirja. Z razvojem tehnologije je nedavno dobila tudi elektronsko obliko. Kamen se je tudi že nekaj časa valjal na mojem vrtu, medtem sem nabavil nekaj materijala za shonine (mini bonsaj) in prišel je pravi čas, da se spravi skupaj tale kompozicija. Filigransko delo zahteva mirno roko in debele živce, a je vseeno nekako šlo, nova izkušnja, bomo videli kako se bo obneslo. Aja pa še vodo moram naliti v posodo!

petek, 19. marec 2010

Akcija


Pa sem nazaj, končno nekaj prave akcije. Pomladansko presajanje je zame poseben ritual, trenutek, ko lahko celovito preveriš stanje dreves, vidiš kje si ga polomil in poskušaš stvari spremeniti na bolje. To je kot nekakšen obračun, sam s seboj, vendar pri drevesih ni popravnega izpita do naslednjega presajanja, med tem je usoda zapečatena. Z nami hominidi je rahlo drugače, nismo vsajeni v zemljo, pribiti na enem mestu, zato pa imamo velikokrat probleme z premiki v naših glavah. Pomlad je vedno nek nov začetek, lahko jo v tem pogledu raztegnemo čez vse leto. Kakor koli, začelo se je. Prvi je na vrsto prišel beli gaber, v prejšnji plastični posodi je treniral svoje korenine, moram reči, da mu je kar dobro uspelo, ravno dovolj, da si je zaslužil svojo prvo bonsajsko posodo. Treniral bo naprej, sam pa bom medtem v miru iskal bolj optimalno posodo, tale nova mu ni ravno na kožo vlita, a za naslednja tri leta bo dobra. Z prvo posodo so zmeraj križi, nikoli neveš povsem kako bo vse skupaj izpadlo.

ponedeljek, 22. februar 2010

Priprave


Dnevi se počasi daljšajo, sonce pridobiva na moči, nekaj je že čutiti v zraku. Med preganjanjem prehladnih virusov sem zbral nekaj moči in začel zlahka čistiti tole lepotico. Azaleje me niso nikoli posebno privlačile. Mogoče ker mi je pred leti en mali primerek te vrste vzel žalostni konec, ampak na srečo se stvari spreminjajo, z novim pogumom in izkušnjami torej v nove podvige, upam na najboljše. Premakniti bo potrebno kako vejo, zamenjati posodo, kaj bolj nežnega, dostojanstvenega, ampak o tem, ko pride prava pomlad.

četrtek, 11. februar 2010

Denisov beli bor




Na delovnem obisku se je oglasil Denis, njegov japonski beli bor je bil pripravljen na prvo formiranje. Najprej sva se lotila čiščenja odmrlih iglic, sledilo je iskanje uporabnih vej za novo podobo drevesa.Drevo je mlado, z še gladkim lubjem, v dobri kondiciji, lani obilno gnojeno, iglice so kar velike, lepe sijoče zelene barve. Deblo ima sicer zanimivo gibanje, problem je, da vse veje izraščajo iz enega mesta, v takem primeru se sicer lahko uporabi dve največ tri veje, a sem se odločil za malo bolj nekonvencionalen pristop, glede na to, da bo tisti del debla nekako zakrit jih je ostalo več. V nadaljnem razvoju drevesa se bo pokazalo, ali se bo potrebno odločiti še za kakšno vejo manj. Sledilo je žičenje najprej debelejših vej, nato tanjših. Drevo je počasi dobivalo osnovno podobo. Denis je bil zadovoljen z trenutno preobrazbo, a nas je čas pregnal nazaj v običajne življenjske tokove. Dokončno urejanje tanjših vejic je sledilo v nadaljevanju. Takšen je sedaj trenutni rezultat.

ponedeljek, 01. februar 2010

Taščica


Včasih ko ostanem brez besed, kaj narišem, kar tako za dušo.