sobota, 04. januar 2014

Klek

Ko sredi zime ščije dež se držimo notri, natančneje v hiški, vzamemo v roke bonsaj in se lotimo dela. Klek je prišel v moj vrt že davno, saj veste v obdobju največjega eksperimentiranja, ko znosiš domov vse kar ima vsaj malo potencijala, da bo nekoč postalo spodoben bonsaj. Dosti takih palčk je našlo pot nazaj v naravo ali na vrt. Nekatere so pa ostale nekako v zadnjem planu, sedaj po krepkih letih, so počasi pridobile vsaj nekaj patine in korak naprej se lahko začne. Ko pogledam staro fotko,ki sem jo po nekaj mukah vendarle našel, se osnovna ideja niti ni veliko spremenila in z tedanjo tehniko in znanjem je bil to kar soliden dosežek. Uporabljena je bila elektičarska bakrena žica kar skupaj z izolacijo, vsaj rjava barva je nemoteča. Ja tako je pač bilo na začetku, ko ni bilo interneta in je bil edini človek, za katerega sem vedel,  ki se je resno ukvarjal z bonsaji in imel celo svojo prodajalno bonsajev, Alfredo iz Trsta. In tam sem praktično začel, vpijati osnove, nabavljati orodje, posode in počasi napredovati. Sedaj  je seveda vse drugače, žar, ki me žene naprej je pa le ostal enako močan kot na začetku in to je neglede na "rezultate", vendarle najbolj pomembno.
Kleki niso ravno najbolj pogost materijal za vzgojo v bonsaj, malo so muhasti, zelo radi se zvijajo še raje pa cepijo kjer starejše veje izraščajo ena od druge, zato je zelo pomembno pravilno žičenje, da se izognemo poškodbam. Mladi poganjki se radi obračajo v vse smeri, ožičiti je treba tudi najmanjše poganjke, da dobimo kolikor toliko spodobno obliko. Rezultat celodnevne akcije je tu, drevo v stilu mati/hči ali oče/sin ali še drugi dve možni kombinaciji na to varijanto, kakor komu ljubše. Še spodobna nova posoda ob naslednjem presajanju in ena od etap bo zaključena, potem pa seveda naprej do nikolikonca...
bilo je nekoč...še v prejšnjem tisočletju

danes

prva leva veja

drugi vrh

glavni vrh

pogled od zgoraj

zunaj pa še vedno ščije

Ni komentarjev:

Objavite komentar