SREČNO

Pa je leto naokrog, skoraj ali pa že, odvisno kaj vzameš kot izhodišče. Osebno mi zapovedani prazniki ne pomenijo kaj veliko, ker se ponavadi ne ujamejo z mojimi. Raje imam vsakodnevne  male praznike. Iskanje smisla v običajnih stvareh, nikomur na očeh. To ni enostavno početje, glede na vsesplošne zahodne norme s katerimi nas povsod bombardirajo. Ampak taka je moja narava, mogoče sem zgrešil vsaj poloblo naše drage zemlje, če  že ne čas v katerem živimo. Največ mi pomeni, da sem na pravi poti, svoji, to mi daje notranje zadovoljstvo in moč za spopadanje z novimi izivi. Spoznanje, ki je neprecenljivo, nemerljivo, večni princip, tako enostavno a tako nedosegljivo. Zakaj ljudje sploh kompliciramo? 
Hvala vsem, ki me razumejo in mi stojijo ob strani.
Vsem želim uspešno iskanje svoje poti, pa kakršnakoli že je!

Prvi sneg

Bonsaji v snežnem trenutku ujeti na mojem borjaču

Pa je tu , nepričakovano, pričakovano, predvsem nenavadno obilno, prezgodaj. Mogoče. Pa saj sneg pada že od nekdaj, ampak zakaj ima tisti prvi v sezoni tak poseben magičen učinek in nas zmeraj "preseneti" kao. Kakorkoli vselej je lepo uživati trenutek sedanjosti. Kadar sneg pada pač pada, pa četudi prezgodaj, čas je itak relativen, uživajmo sedaj, ker se lanskega snega nima smisla spominjati, naslednje leto pa kdove, mogoče ga ne bo. Mogoče si ga je dobro le zapomniti kako izgleda za vsak slučaj. Dobro, da lahko trenutke zabeležimo, dandanes neposredno v sliki, škljocneš pa je, trenutek na ekranu foto papirju, kjerkoli. Kaj pa trenutki spravljeni v naših glavah, tok trenutkov iz katerega nastane velika reka in večja kot je težje je razločiti vsako kapljico posebej. Vsake toliko se je dobro razstaviti na prafaktorje da vidiš kam te tok nese.
Tišina, ki nastane pri padanju snega je kot nalašč zato, samo prepustiti se ji je treba.

Tisa

Tole tiso naj bi obdelal na zadnji klubski delavnici v Radečah, a nekako nisem našel prave volje, malo so me preganjali tudi virusi. Moj manitou je bil zaprt v kletki (krokar) in ni hotel ven, ko sem to ugotovil je bil dan že mimo, pa nič zato vseeno sem se imel fanj. Pa je le prišel tudi njen čas in moj seveda, nekako sva se uskladila in rezultat prvega oblikovanja je tukaj. Gre za običajno sadiko tise iz drevesnice, ala "low budget tree". Pritegnila me je razvejanost korenin in dovolj vej v spodnjem delu debla. Letos pomladi sem jo iz neugledne prsti presadil v bolj propusten substrat. Ker je imela ob presajanju dovolj razvito koreninsko grudo in sem jo pustil potem na miru ter seveda vmes gnojil, je bila pripravljena na preoblikovanje. Za osnovno oblikovanje se je našlo dovolj vej, le za oblikovanje vrha jih je malo zmanjkalo, pa nič zato, upam ,da bojo na pomlad pognale nove. Nastalo je manjše drevo višine 28cm. To je to, zimo bo pa preživela v kontroliranih razmerah, predvsem če bo hudo pritisnil mraz.

Jesensko čiščenje

Dež in burja sta me pregnala na toplo, pa sem se vrgel na čiščenje, zunanje, notranje. Nabiranje novih moči, za nove podvige.

Šola

Drugi in tretji oktober sem preživel v šoli. Prvi letnik šole Progetto futuro se je zgodil v sodelovanju s Toro. Raje se je izkazal kot odličen gostitelj, vse je potekalo v odličnem vzdušju. Ivo in njegov pomočnik Mauro sta se maksimalno potrudila. Če je kje zaškripalo, pa sem z veseljem priskočil z direktnim prevodom iz italijanščine. To je v bistvu moja prva prava šola, do sedaj sem obiskoval le delavnice, demonstracije, ki so sicer koristne ampak, če se hočeš nekaj zares naučiti je to prava pot in vsekakor ceneje kot oditi za nekaj časa na Japonsko. Delali smo vsak na svojem drevesu, svoj projekt, projekt za prihodnost. Znanja ni nikoli dovolj, to kar sem trenutno potreboval, da se premaknem naprej, sem dobil. Veselim se že naslednjega srečanja, medtem pa bom seveda delal domačo nalogo.

Hiška

Poletje je delavno, preveša se že proti jeseni, čas pritiska. Zaenkrat gre vse po načrtu, hiška počasi raste. Namenjena bo bonsajem, kot delavnica, shramba za posode, substrat in ostale stvari tako, da bo vse na enem mestu. Drugo leto sledi urejanje okolice, v načrtu je bonsajski vrt, so far so good.

Mamut

Pa sem nazaj. Zgodi se, da se kolega (Hvala, David), odloči zgraditi garažo, a glej ga zlomka napoti mu je zgoraj imenovani kitajski brin. Edina logična posledica je preseliti brin na novo lokacijo, v posodi seveda. Posoda (beri zaboj) je zgodba zase, pobrala mi je dobro uro, na srečo sem imel sestavine pri roki, porabil sem tri štirimetrske deske, velika je meter X 70 centimetrov. Seveda sem jo pripravil že prej, malo se mi je zdela velika, ampak..... Danes je bil dan D. Najprej je sledilo grobo obrezovanje vej, saj je v premeru krošnja merila skoraj tri metre. Iz zemlje smo ga spravili z rovokopačem (Hvala, Matjaž!), nato je sledilo nalaganje na "pickup", doma raztovarjanje, potreben je bil viličar(Hvala, Aleksander!); in še enkrat sem ga moral obesiti in še malo porezati korenine, ker ni hotel v zaboj. Nato je sledila obloga iz stiroporja, ker bo zimo verjetno moral preživeti zunaj. Nato nasuvanje drenaže in substrata in končno spust v novo domovanje. Vse skupaj se je zavleklo pozno v večer. Upam, da mu bo novi domek všeč in da se bo prijel, čeprav sedaj ni bil ravno pravšnji čas za ga vleči iz zemlje, sicer bi pa končal kot sestavina za kompost. Mater že dolgo nisem bil tako crknjen, ampak vsako tele ima svoje veselje. Kdove zakaj me folk tak čudn gleda, mah. Sedaj pa vse skupaj prepustimo času. Za kaj podkurit ali pa za kompost bo pa še zmeraj dober, tudi če sem se vmes malo namatral.