Hrast

Hrast naslikan na roko, po starem, po fotografski predlogi z neta, nekje z Angleškega podeželja. Da ni vse tako belo pod snegom, da bo prehod v pomlad lažji... Tako približno naj bi zgledali listavci kot bonsaj.

Rdeči bor

iskanje prve strani

razcepljeno deblo

mesto začetnega razcepa

navijanje rafije

rafija detalj

začetek razcepa

končano žičenje in pozicijoniranje strukture

možen bodoči naklon

Moj edini rdeči bor, na Krasu jih večinoma ni, le tu pa tam se kakšen najde in tako se je tudi moj primerek. Kraška apnenčasta podlaga rdečemu boru ne ustreza, nekaj časa sicer vztraja a večinoma potegne krajši konec. Ko so gradili avtocesto, so ponekod navozili tudi neavtohtono zemljo flišnega porekla. Nato so se gor sami zasejali rdeči bori in eden od njih, ki je rastel v odtočnem kanalu, je leta 2007 našel pot v moj vrt. Dolgo časa sem tuhtal kaj bi iz njega sploh lahko nastalo, med tem sem ga obrezoval, da se je malo zgostil in gnojil, da se je kar solidno odebelil. Ker je bil premalo raven za pokončni slog in premalo kriv za kaj bolj neformalnega, se mi je porodila ideja, da bi ga lahko razcepil in imel dve debli. Na spodnjih vejah je bila zelena masa kar daleč od debla, nekako mi jo je uspelo približati, mogoče bom katero v prihodnosti tudi odstranil in bo bolj podoben klasičnemu stilu literati. Sedaj bo v kontroliranem okolju preživel do pomladi.

Soline

Vremščica

Danes je na Vremščici snežilo in pihalo, pa je vseeno nastalo nekaj fotk. Ker se sonce ni in ni hotelo pokazati, se je pa potem doma vendarle prikradlo na prvo fotko.

Bori

PESEM S KRASA

Bori dehtijo, bori dehtijo,
njih vonj je zdrav in močan,
in kdor se vrne iz njih samote,
ta ni več bolan.

Zakaj v tej pokrajini kameniti
je vse lepo in prav,
biti, živeti, boriti se
in biti mlad in zdrav.

Bori, drugovi, dehteči, močni,
tihi drugovi kraške samote,
bodite pozdravljeni v moji samoti,
polni težke, otožne lepote!

Srečko Kosovel

In sem šel

...kot se temu reče malo v naravo. Moji trije priljubljeni elementi, kamni, mah in drevesa. Vse skupaj je povezovala rahla meglica, ki jo je zimsko sonce dvigovalo k sebi. Mojstrovina Narave ni kaj, sem si rekel in si sposodil le majhen delček ter jo odnesel s seboj. Nekaj je ostalo ujeto na sliki, večina se počasi vrača nazaj. Do naslednjič, ko bom zopet kaj potreboval, bo že spet vse na svojem mestu.

Novo življenje