Pa sem nazaj, končno nekaj prave akcije. Pomladansko presajanje je zame poseben ritual, trenutek, ko lahko celovito preveriš stanje dreves, vidiš kje si ga polomil in poskušaš stvari spremeniti na bolje. To je kot nekakšen obračun, sam s seboj, vendar pri drevesih ni popravnega izpita do naslednjega presajanja, med tem je usoda zapečatena. Z nami hominidi je rahlo drugače, nismo vsajeni v zemljo, pribiti na enem mestu, zato pa imamo velikokrat probleme z premiki v naših glavah. Pomlad je vedno nek nov začetek, lahko jo v tem pogledu raztegnemo čez vse leto. Kakor koli, začelo se je. Prvi je na vrsto prišel beli gaber, v prejšnji plastični posodi je treniral svoje korenine, moram reči, da mu je kar dobro uspelo, ravno dovolj, da si je zaslužil svojo prvo bonsajsko posodo. Treniral bo naprej, sam pa bom medtem v miru iskal bolj optimalno posodo, tale nova mu ni ravno na kožo vlita, a za naslednja tri leta bo dobra. Z prvo posodo so zmeraj križi, nikoli neveš povsem kako bo vse skupaj izpadlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar