Ni lepšega kot sedeti pod veličastnim drevesom in zreti v njegovo krošnjo in opazovati kako svetloba prodira skozi njegove veje, vse do mene. Hrapavo deblo, ki se z vejami razširja na vse strani vse do nežnih iglic. Ja drevesa imajo poseben čar, čeprav so lahko tako majhna, da pod njihovo krošnjo vtakneš samo svojo glavo in mali fotkič, a imajo v sebi nekaj velikega. Rad sem del nekaj večjega, nekaj kar se ne da opisati, povedati, moraš se pač prepustiti svojim občutkom. Nadaljevanje sledi iz kakega drugega zornega kota.
Ni komentarjev:
Objavite komentar