Ni lepšega kot sedeti pod veličastnim drevesom in zreti v njegovo krošnjo in opazovati kako svetloba prodira skozi njegove veje, vse do mene. Hrapavo deblo, ki se z vejami razširja na vse strani vse do nežnih iglic. Ja drevesa imajo poseben čar, čeprav so lahko tako majhna, da pod njihovo krošnjo vtakneš samo svojo glavo in mali fotkič, a imajo v sebi nekaj velikega. Rad sem del nekaj večjega, nekaj kar se ne da opisati, povedati, moraš se pač prepustiti svojim občutkom. Nadaljevanje sledi iz kakega drugega zornega kota.
Končno čas za nekaj prave akcije! Učimo se vse življenje, korak za korakom, počasi kot se za bonsajizem spodobi. Vikend paket šole Progetto Futuro je potekal v prijetnem vzdušju. Raje se je zopet izkazal kot odličen gostitelj, tako, da smo se lahko do potankosti predali delu na bodočih bonsajih. Ivo in Mauro sta dala vse od sebe, skratka ena sama uživancija. Čeprav sem zadnje čase izgubil malo pristne volje za nadaljno bonsajsko pot, je prišel pospešek ravno v pravšnjem času. Sicer stara modrost pravi, da ko nekaj zares potrebuješ tudi pride. Delal sem na japonskem črnem boru (kuromatso) manjše dimenzije. Klasična japonska priprava materijala je bila dobra podlaga za naslednji korak, prvo konkretno stiliziranje. Z rezultatom sem zelo zadovoljen, sedaj bo sledilo počasno piljenje bodoče forme.
Stari rek pravi: "vrt se dela pozimi". Mišljeno je načrtovanje, zbiranje materijala, priprave, da imaš potem spomladi, ko se nekoliko otopli vse pri roki za delo. No ja, vse lepo in prav, štartam vedno dobro, samo potem me po poti vedno zmanjka. Želje na eni in kruta realnost na drugi strani. Mala študija neke postavitve na sliki zgoraj bo upam nekoč dočakala realno postavitev nekje na mojem vrtu. Pravo garanje seveda šele pride.
Zima si je vzela pavzo. Ovila nas je z meglo, malo preveč zakurila, obilno zalila in rezultat je tu. Kraški bori, ki naj bi veselo poplesovali in vršali v burji, mrko stojijo, premočeni, zasanjani v pričakovanju. Moja duša tudi, potrebujem malo zraka, še dobro, da se lahko vsaj premikam. Šli bomo skupaj, nekam na lepše, odnesel jih bom s seboj, vsaj v mislih. Dobre misli vedno pomagajo, če imaš preveč slabih. Ravnovesje.
Japonska marelica (Prunus mume) je odprla svoj cvet na prvi januarski dan. Po Japonski tradiciji prinaša to srečo in sreča vedno prav pride, samo prepoznati jo je treba.
Končno mi je uspelo narediti svojo mizico za razstavljanje bonsajev. Les je smrekov, poceni, lahek, lepo se obdeluje, priročen, pa pobarvati ga je mogoče v vsak odtenek. Ni prestižen, obstojen, (nekateri so tudi precej strupeni), kot kakšen tropski les. Izkoristiti se da tudi domače vire, da ne bomo ostali brez tropskega pragozda. Upam, da mi uspe narediti še kakšno, z kakšnim drugim domačim lesom.
